Zgodbe s Trat

O svojem grozljivem srečanju na dvorišču in potem v gradu samem, kamor so nas vodili na obisk h gluhonememu očetovemu stricu skozi "kletke", obdane z mrežo, v katerih so poskakovali goli "ljudje" , podobni bolj opicam, saj so na nas kričali (tako so se z nami sporazumevali, osebje pa jih je "umivalo" ali mirilo s curki vode), sem se spomnila večkrat med svojih učiteljevanjem. A nikjer (še danes ne) o Hrastovcu, kot sem ga doživela kot 13-letna deklica kmalu po nonini smrti, nisem mogla česa prebrati. Zato je prav, da se je o tem spregovorilo v dokumentarcu.

Iskrena pripoved o gradu in njegovih ljudeh, katerim je bil edini dom. Danes je zapisan svoji lastni in osamljeni zgodbi. Spoštujem in podpiram trud, ki je vložen v to, da bi ponovno oživel v neki drugi zgodbi in drugačni preobleki. Žal podpore s strani državnih institucij, ki bi morala biti samoumevna v tem razmišljanju, ni, s čimer je delan zločin nad našo zgodovino in zapuščino.

V pravem času objavljen film! Je pa to splošen družbeni problem, ki se zaradi zatiskanja oči pred posebno in zelo ranljivo populacijo, da ta nekje obstaja raje pomete pod preprogo. Vsa humanitarnost in sobivanje,sočutnost posebej še v tej kritični situaciji zamre.

Žal upajmo in delajmo tako, da bo za vse nas dobro koliko je v naših močeh vsakega posameznika.

Ej cestitke vsem ustvarjalcem za film Muzej norosti. Super je, a je tudi zelo zajeban, pretresljiv...

Izjemen prispevek o tem obdobju in zgodbi ljudi ter gradu. Mi kar odzvanjajo zgodbe in puščajo sled za razmišljanje. Kakorkoli, po ogledu filma sem kar malo spremenjen.

Kaj naj rečem? Ganljivo. Jokala sem zraven. Res delate za dobro zadevo. Hvala. Dokumentarec je velika vrednost za naš kraj.

Iskrene čestitke. Sijajna oddaja. In v prime timu. Močno opozorilo javnosti.

Vse dobro Cmureku in vsej ekipi.

Ta zgodba me je zelo prevzela, ker sem jo poznala že od prej iz Muzeja norosti. Dokumentarec je zelo dober, ker si lahko slišal te ljudi in njihove izkušnje. Dobil si celo sliko stanja zaprte institucije. Povsod so ljudje, ki se izživljajo nad drugimi, ki niso za to delo.  Že ko obiščeš sam grad, se še zdaj  čuti stiska v zidovih. Vsa pohvala režiserju in  Muzeju norosti, te zgodbe morajo krožiti med nami, ker so še zdaj prisotne. Veliki prispevek!

Ganjena po ogledu Amirjevega in vašega skupnega filma vam čestitava, se zahvaljujeva in upava ne le na odziv gledalcev oziroma kulturn(išk)e publike, ampak tudi odločevalcev o humanizaciji, vključevanju naših tako ali drugače oviranih ter prikrajšanih soljudi v širše občestvo.